Zakaj terapevtska joga?

Želja po znanju terapevtske joge se je definitivno začela z mojimi kroničnimi bolečinami v spodnjem delu hrbta. Zato je bila že dolgo na moji listi želja, bolj instinktivno, kot da bi imela res pravi razlog zakaj.

Saj vemo, da je bolečina del življenja. Pri nekaterih je bolečina občasni obiskovalec, vendar za tiste s kronično bolečino, pogosto ni olajšanja.

Najprej sem definitivno zanikala vse bolečine. Vendar so se le-te tako stopnjevale, da sem se tudi vedno manj ukvarjala s priljubljenimi športnimi dejavnostmi. S časoma mi je že sama hoja povzročala še večje bolečine in tudi ta ni bila noben užitek več. Sem se zavedala, da je gibanje potrebno in sem nekako situacijo sprejela, kot del mojega življenja. Saj tako mi je tudi povedala osebna zdravnica.

Dve vretenci se vam posedata poskušajte čimveč hoditi, ko vas bo preveč bolelo vzemite protibolečinske tablete, dokler ne bo tako hudo, da boste šli na operacijo?!

Takrat so pri meni zazvonili vsi alarmi in sem enostavno začela ignorirati bolečino oziroma postaviš prag bolečine tako visoko, da ti ne moti preveč življenja, je pa konstantno prisotna. Ljudje jo opazijo samo takrat, ko klecneš ali res ne moreš narediti koraka naprej. Kar ni najboljša odločitev vendar je nekaj časa funkcioniralo. To se je začelo predvsem dogajati po zadnji operaciji pred nekaj leti, ki seveda ni imela nobene veze s hrbtenico.

Dejstvo je tudi, da je stanje moje hrbtenice bilo z vsako operacijo slabše in tega nikoli nisem povezala. Šele po študiju terapevtske joge sem ozavestila, da sem po predzadnji operaciji imela tako hud išias, da sem preležala doma en mesec, drugi mesec pa sem delala za polovični čas. Problemi s hrbtenico, se resnično začnejo z velikim zamikom po operaciji in tega nikoli ne povežeš. Začnejo se počasi vendar se konstantno stopnjujejo.

Moja zadnja operacija je bila sploh posebna, ker so mi po njej popustile vse bolečine in jaz sem bila najbolj srečen človek na svetu. Torej dokler sem rehabilitirala in nisem veliko gibala, je bilo moje stanje odlično. Kot bi rekel na učitelj Arthuro:

Če ste po operaciji delali samo »Pinot noir Asano«, z drugimi besedam, ste ležali in delali nič, potem boste imeli kasneje veliko dela. In tako se je meni začela odvijati velika zgodba.

Arthuro Peal eden od učiteljev Terapevtske joge, je za moje pojme največji »anatomija geek«. Na tako enostaven način kot zna on razložiti delovanje telesa in fascije, mi do sedaj ni razložil še nihče. O fasciji bo več napisanega v drugi novički, ker se enostavno ne da povedati v enem stavku.

Dejstvo je, da nam vsak stres, zvin… povzročijo zateg in togost fascije, operacija pa toliko večjega. Dokler rehabilitiramo po operaciji in se strukture šele začnejo lepiti, nam je čisto super, potem pa se začnejo težave, ko fascija postane toga in trda. Edina sreča je ta, da je fascija zelo raztegljiva, kot stretch folija. Če jo potegnemo narazen ostane raztegnjena.

In ko enkrat začnemo izvajati položaje terapevtske joge v daljših sekvencah, se telo začne spreminjati. Moje telo mi je bilo več kot hvaležno. Kronična bolečina je minila, občasno še čutim trd križni del, predvsem zjutraj. Vendar je to v primerjavi s preteklim bolečinami, malenkost.

Poznavanje anatomije je izjemno pomemben del terapevtske joge, kjer se učenje nikoli ne zaključi. Drugi zelo pomemben del pa so meditacije, energetsko delo ter dihalne tehnike, ki nam jih je nežno predstavila Cheri Clampett Borda. Vse troje v povezavi z obnovitvenimi položaji je tisto kar zaokroži celoto in joga postane terapevtska joga.

Moja nagrada za redno delo terapevtske joge, je življenje brez bolečine.

Vsako telo je drugačno, vsako telo in njegova duša imata svojo izkušnjo, vendar